Copyright © 2011 Mirjam Gremes
Website: mirjamsworld.com
Pozdravni govor akademika Jožeta Trontlja ob odprtju razstave Klekljarskega društva Polhov Gradec, 28. aprila 2007
KLEKLJARSKO DRUŠTVO
POLHOV GRADEC
Spoštovane gospe, spoštovani gospodje, Nocojšnji večer je za to, da spustite svoje oči na pašo. Naše klekljarice in njihovi izbrani pesniki pa Vas vabijo, da spustite na pašo tudi svoja srca. Ob čipkah boste videli veliko modrih izrekov o srcu in tudi nekaj ganljivih verzov o tem posebnem kosu naših teles.

Za uvod naj bi nekaj misli o tem votlem organu povedal tudi jaz. Do tega je prišlo zato, ker sem podporni član društva polhograjskih klekljaric. Zakaj sem izbran in o kakšnih mislih naj bi govoril, mi ni bilo povedano. Poskusil sem razumeti sam od sebe in mislim, da sem uganil. Namen moje uvodne besede je, da vas izreki ob čipkah ne bi predaleč zanesli in da vas pesmi ne bi preveč raznežile. Na kratko, da vas postavim na trda, nekoliko hladna, a realna tla polhograjske graščine današnjega sobotnega aprilskega večera.

Najprej nekaj o tem, kaj komu pomeni srce. Za pesnike je srce izjemen motiv. Je nujen rekvizit ali potrebščina: celo bolj nepogrešljiv kot oblak, ptica v letu, morski val, nebo in zvezde, večerna zarja in ostala pesniška šara. Priželjc, na primer, že zato ni tako dober, ker je nanj težko najti rimo. No, pa celo v prozi bi se bolj slabo obnesel. Zamislite si, da bi vam kdo iz vsega priželjca zaželel srečo. Ali da je goreča ljubezen za vse življenje združila dva priželjca. še Prešerna si težko predstavljamo, kako v pesmi o Vrbi sanja o zvestem priželjcu in delovni ročici. Srca torej ne moremo zlahka zamenjati s čim drugim.
Vojake vzgajajo za srčno bojevanje, kar pomeni, da jim srce ne sme pasti v hlače. Kako srce pade v hlače, si nikoli nisem znal predstavljati. Normalno (oprostite) pade tja kaj drugega, in to drugo bi komajda lahko imenovali srce.

Za športnike, ki zmagujejo v težavnih tekmah, zadnje čase govorijo, da imajo veliko srce. To ni daleč od resnice. Med garaškim treningom se jim srce res poveča. Rekli boste, nič posebnega. Vsaka mišica se odebeli, če jo trdo treniraš. A srce je v tem pogledu vendarle posebnost. Odebeli se lahko tudi brez vašega napora, brez zagrizenega, utrudljivega treninga. Navadno niti ne veste, da se to dogaja. Dovolj je, da se vam pošteno poveča krvni tlak. Potem vam zdravnik odkrije hipertrofijo levega prekata. Pa ste tam. Med garaškimi športniki.

Od srca še najbolje živijo moji kolegi kardiologi (če so zasebniki), pa srčni kirurgi in nekateri pesniki. Mesarji ne, ker se srce v mesnicah bolj slabo prodaja. O tem boste ob eni od čipk našli ganljivo pesem mojega spoštovanega in dragega pokojnega kolega Janeza Menarta. Na jedilnih listih uglednih restavracij boste komaj kdaj naleteli na prekajeno srce v slogu savinjskega želodca ali na žrebičkove srčke v vinski omaki, polnjene z gobovim nadevom. Res pa je med mesarji in zdravniki nekaj sorodnosti. Ko me je moj takrat še ne triletni sin prvič videl v beli halji, je presenečeno izjavil: "Očka, jaz pa nisem vedel, da si mesar!" Moj kolega, ki se je specializiral za kirurga, je rekel, da si je za poklic izbral precizno mesarstvo.

Navadni ljudje od srca ne živimo. Prej nasprotno. že v mladosti imamo z njim neke probleme, tako imenovane srčne težave. V zrelih letih nas srce začne "izdajati". Nekatere pa srce naposled docela pusti na cedilu, in s tem užalosti njihove družine in prijatelje. Res, srce ni samo Primum movens, kot piše na vabilu, ampak je tudi Atrium mortis, preddverje smrti. Vse do pred pol stoletja je veljalo: dokler bije srce, je človek živ. Potem je prišla intenzivna medicina in je meje med življenjem in smrtjo zabrisala. Pa pustimo te preveč resne misli.

Spoštovani, srce je mišica. Mišice so nasploh vredne občudovanja. če bi vse mišice človeškega telesa zložili skupaj in pripeli na en sam vzvod, recimo eno roko, bi z njo lahko dvignili več kot 20 ton. Z drugimi besedami, mišice dveh moških so dovolj, da dvignejo v zrak cel Boeing 747, Jumbo jet. Saj vemo, boste rekli. To sta pilot in kopilot.
A srce je vseeno nekaj edinstvenega. Od njega se pričakuje, da zvesto deluje vse življenje, vsak dan, vsako uro, minuto, sekundo. Dovolj je, da se ustavi za nekaj 10 sekund, pa odmrejo možgani. V 75 letih povprečnega življenja opravi fantastično delo. Skrči se 70 x na minuto, 90 000-krat na dan, 40 miljonkrat na leto, v povprečno dolgem življenju naredi 2 do 3 milijarde utripov. Ni razvajeno: hranimo ga lahko s sladkorji, beljakovinami in celo z maščobami. čisto drugače izbirčni so možgani: ti zahtevajo izključno grozdni sladkor.

če bi vse omenjeno delo opravilo srce naenkrat, bi tudi ta čudovita mišica lahko pognala po letališki stezi jumbo jet. A Bog nam je ustvaril čas prav zato, da se stvari ne bi zgodile vse naenkrat. In tako imamo čas tudi za hitrejše utripe, ko v prsih občutimo veliko srečo, in imamo čas, da polagoma prebolimo hudo žalost, ne da bi nam zaradi sreče ali žalosti srce počilo.

Vendar danes ni čas, da bi govorili o žalostnih stvareh, danes je namreč praznik naših imenitnih deklet in gospa klekljaric. O klekljanju ne vem prav veliko, nekatere stvari bolj slutim, kot vem, vendar upam, da vem vsaj toliko, kot je nujno za podpornega člana društva. Gre predvsem za znanje o tem, kako nastaja čipka. Tu, spoštovani, vam moram povedati zgodbo. Pred 3 leti so me povabili kot takoimenovanega oponenta, t.j. nasprotnika, neke vrste tožilca pri zagovoru doktorske disertacije nekega švedskega zdravnika v Uppsali, kar je tam velik dogodek. Ko je postopek uspešno končan, in je kandidat razglašen za doktorja, zazvonijo zvonovi v mogočni uppsalski katedrali svetega Erika. Moja soproga je menila, da na tako veliko svečanost ne morem praznih rok, in tako sem nesel s seboj nekaj čipk našega društva. Za kandidata sem imel naklekljano sovico, kot znak sprejema v klub učenjakov. Na svečanem kosilu je polhograjska čipka zbudila veliko pozornosti in neka dama je vprašala, če lahko povem, kako se take umetnine naredijo. Seveda, sem rekel. Pravzaprav je čisto lahko. Imate nekakšno blazino v košarici, reče se ji punkelj, in vanjo zapičite bucike, s katerimi določite izbrano velikost (npr. A3, A4 ali A5), ležeče ali pokončno. Nato na bucike navežete nekakšne nitke, na te nitke pa obesite klinčke, kot malo lepše izrezljana nabodala za ražnjiče, rečejo jim kleklji. Potem greste s košarico na kraj, kjer je več klekljaric, tako da se z njimi lahko pogovarjate in smejite, medtem ko se dela čipka. Dela pa se tako, da v obe roki pograbite prgišče klinčkov in jih čim hitreje mešate med sabo. Kot sem opazil, ni pomembno, katere klinčke mešate med sabo in kako, važno pa je, da od časa do časa kakšnega zalučate na drugo stran punklja.
Čez pol ure pogledate, kaj je nastalo, in presenečeni ste nad lepoto in fantazijo vzorčkov. Če vam je všeč, naredite nekaj vozlov, odrežete klinčke, izpulite bucike, in čipka je gotova. Lahko jo prišijete na prtiček, v katerega morate prej izrezati ravno prav veliko luknjo. Ali pa daste čipko v okvir in jo obesite na steno. Švedske gospe so bile nad razlago navdušene in so hotele še same poskusiti. Tako bosta prihodnji mesec res prišli dve v Polhov Gradec.

Spoštovani in spoštovane, ko sem o tem poročal doma, so bile naše gospe malo hude in skoraj sem se že zbal za položaj in ugodnosti podpornega člana. No, pa so vseeno razumele, da življenje ni dobro, če je preveč resno. Začutile so spoštovanje, ki ga dejansko imam do njihovega krasnega dela in do mojstrovin, ki so jih zmožne. Zato so mi kljub spodrsljaju zaupale tale nocojšnji nagovor, v katerem vam bom zdajle povedal glavno misel današnje razstave: če hočeš narediti kaj res lepega, moraš delati s srcem. V društvu, ki ga opazujem takole od strani že vrsto let, vse bolj vidim, da ne gre samo za votle mišice, ki imajo zahtevno biološko nalogo. Za nocojšnjo prireditev jih je na ta posebni način utripala cela vrsta, in tega, spoštovani gostje, ne spreglejte. Poznavalci razmer pa mi bodo pritrdili, da nekako izstopata dve klekljarski srci: gospe Marijance, predsednice, in moje soproge Tatjane, podpredsednice. Ne sami, skupaj z drugimi sta dosegli, da je bilo vse ustvarjalno delo narejeno v posebno lepem prijateljskem ozračju in da je dobilo podobo današnje predstavitve javnosti. Opravili sta veliko delo, ne da bi zato pričakovali kako priznanje. A tako je za društvo prav in tako se v društvu spodobi. Jaz vem že zdaj, vi pa boste uvideli po ogledu razstave, da si obe gospe in vse njune kolegice zaslužijo velik aplavz.